V Renkovcih so predstavnice Društva Kmetic Turnišče in TRS RENKOVCI v okviru operacije sodelovanja Blaženje podnebnih sprememb v kmetijstvu skozi socialne inovacije, ki ga delno sofinancirata Evropska unija iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja in Republika Slovenija iz Programa razvoja podeželja, organizirali študijski krožek na temo Mak v kulinariki.
Članice Društva kmetic Turnišče in zaposleni v TRS RENKOVCI so se dobili enega lepega popoldneva, ne vedoč, v katero smer bodo raziskovali. Tema študijskega krožka namreč ni v naprej dogovorjena ali določena. Čar neformalnega izobraževanja je dovoliti posameznikom, da deli svoje znanje in interese – je oblika izobraževanja, pri kateri je večji poudarek na medsebojnem izmenjevanju znanja, praks, veščin ter odnosov do določene teme. Skupina potem določi skupni cilj in zanimanje ter nadaljuje delo v tej smeri. Udeleženci so kar hitro določili skupno smer, in sicer kulinarika in tradicionalna znanja ter surovine iz našega okolja. Iz te smeri je v ospredje prišel MAK. Mak je kot poljščina prisoten na vrtovih ali njivah v regiji. V naši kulinariki skoraj ni gospodinjstva, kjer ni bil na mizi nekdaj in je še danes. Zanimivo je, da z makom poznamo veliko receptur, ki so zelo enostavne v pripravi kot glavna jed ali sladica ali pa so sestavni del kompleksnejših receptov kot je Prekmurska gibanica.
Pogledali so, kako ga posejati, opleti in preredčiti na vrtu ali njivi. Ugotovili so, da mak spremlja veliko zgodbic z našega otroštva, za katere so sklenile, da jih bodo malo podrobneje raziskale. Iz mnogih receptur so jih nekaj v kuhinji tudi preizkusile in delile različne pristope v pripravi in postrežbi. Tako so se pripravili trganci z makom, zlevanka z makom in gibica, ki so tipične prekmurske jedi. Gibico so nekoč npr. pekli za zajtrk ali večerjo in poleg pili mleko ali žitno kavo. Zlejvanka pa je stara prekmurska jed, ki je tesno povezana z zgodovino pridelave žit, saj so jo delali iz pšenične, ajdove, koruzne ali ržene moke, včasih pa so različne moke tudi kombinirali, da so dobili različne mešanice. Najpogosteje so jo jedli ob kakšnih večjih kmečkih opravilih, ko ni bilo veliko časa, in po tradiciji so jo postregli še vročo, takoj po juhi.
Srečanje je minilo v prijetnem vzdušju, v znaku medgeneracijskega druženja, kjer so si gospodinje izmenjevale recepte, namige in tudi kakšno skrivnost, zaradi katere so te jedi lahko še bolj okusnejše.
Zgodba maka je zelo zanimiva in daje vsebino tudi za srečanja v prihodnje.